Malo terapije z veliko srca.

Živeti do konca.

Prvi november v vsakem iz med nas vzbudi različne občutke. V meni vzbudi stisko, saj vsi ti prazniki od mene zahtevajo točno določeno vedenje. Običajno to vedenje ni v skladu s tem, kar si želim jaz. Meni dragih, se želim spominjati preko spominov v obliki zgodb, spominkov in čustev, ki jih vzbudijo v meni. Umiranje in smrt sta še danes nekakšen tabu v naši družbi. Težave imamo se soočati s tem, da bomo morebiti svojega ljubega izgubili. Se ne bomo morali z njim več pogovarjati, iti na izlet, ga objeti in mu reči »rad/a te imam«. Moj strah pa je ta, da umrem, ko je moje telo še vedno živo. Naj pojasnim. V trenutku, ko ne vem kdo sem, ko sem popolnoma zlita in prilagojena življenju drugega, izgubim sebe. Takrat, ko me ni, ne obstajam, le moje telo je živo zaradi srca, ki bije v mojem telesu.

@patricijasorsak

Kaj pa pravzaprav pomeni živet? Da nekdo zares živi, lahko potrdim šele, ko se združijo vsi deli: misli, vedenje, čustva, telo in duhovni del. Seveda ne smemo pozabiti na socialno komponento, saj konec koncev smo le družabna bitja. Vendar pa dokler niso vsi naši deli združeni in delujejo kot eno, ne moremo imeti zdravih odnsov.

Psihoterapija mi je dala zmožnost raziskovanja svoih delov sebe, čuječnost pa mi pomaga, da vsakič znova pridem v stik s tistim delom sebe, ki je najbolj izklopljen, našibkejši. Poskrbite, da boste delovali kot celota in boste v svojem zadnjem izdihu, brez obžalovanj rekli, VREDNO JE BILO ŽIVETI.