Malo terapije z veliko srca.

Psiohterapevtske usmeritve: katere so in v čem se razlikujejo?

Preden si izberem pshioterapevta pogledam, kaj trg ponuja, vendar je toliko različnih informacij, ki jih ne razumem. Vsem pa je skupen izraz psihoterapevtska usmeritev. Vsaka iz med psihoterapevtskih usmeritev si iz drugega zornega kota razlaga duševni ravoj človeka. Znotraj teh smeri pa vsaka šola uporablja nekoliko drugačne psihoterapevtske strategije za razreševanje enakih duševnih težav.

Učinkovitost psihoterapije pa ni odvisna od terapevtove usmeritve. Največja učinkovitost se kaže v odnosu med terapevtom in klientom. Bruce, Manber, Shapiro in Constatnino (2010) so v svoji raziskavi pokazali, da je terapevtsko delo učinkovito, le če se klient v terapevtskem odnosu počuti varnega. Navajajo, da je terapevtski odnos jedro za pozitivne spremembe.

Usmeritve delimo na:

Psihonalitčne smeri, katerih temelje je postavil Sigmund S. Freud. Predpostavljajo, da je velik del našega duševnega življenja nezaveden in delno pod kontrolo naše zavesti. Duševne motnje vidijo kot posledico konfliktov med različnimi deli naše duševnosti (miselni, čustveni, telesni, vedenjski in duhovni del). Ozaveščanje konfliktov pa poteka predvsem preko pogovora, analize in interpretacije. V branje: C.G.Jung, (2009). Rdeča knjiga.

Vedenjsko kognitivna smer vidi naše vedenje in čustvovanje v odvisnosti od naših misli. Pravijo, da nad mislimi lahko pridobimo nadzor, jih spremenimo in tako spremenimo svoje vedenje in čustvovanje. Gre za kratkotrajnejšo obliko psihoterapije. Osredotoča se na reševanje stisk, ki so »tukaj in zdaj« s pomočjo reševanja konkretnih nalog, pri tem pa se ne posveča globljim dinamikam nezavednega. V branje: Žvelc, G. (2019). Terapija sprejemanja in predanosti. Pridobljeno na:  https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/view/158/254/4035-1

Humaistične smeri se osredotočajo na posameznikove sposobnosti, vrednote in potenciale, ki jih nosimo v sebi. Stremijo k ozdravitvi obstoječih duševni težav, kot tudi k razvoju in uresničitvi najvišjih razvojnih zmožnosti vsakega posameznika. Med humanistične smeri pa spada tudi integrativna psihoterapija.

Integrativna psihoterapija je usmeritev, ki posameznika vidi sestavljenega iz 5 delov: miselnega, čustvenega, vedenjskega, telesnega in duhovnega. Pri tem pa ne pozablja na njegovo socialno okolje. Teži k povezovanju vseh delov, saj le tako, lahko delujemo v svoji polnosti. Tekom življenja, smo zaradi razičnih izkušenj, nekatere dele sebe potlačili ali/in izključili, da smo lahko preživeli. Danes, »tukaj in zdaj« pa nam ta izključitev teh delov povzroča preglavice. Terapevt se z veliko mero sočutja, pristnosti in prisotnosti s klientom podaja na pot raziskovanja samega sebe. V branje: Erskine, G. R., Moursad, P. J. in Trautmann, I. R. (2014). Beyond empathy. A therapy of contact-in-relationship.

Ker je za vzpostavitev terapevtskega odnosa pomembnih več dejavnikov, sama delujem po načelu treh srečanj. Pomeni, da se s klientom dogovorim, da se preko treh srečanj spoznavava, klient spoznava moj način dela, jaz pa spoznavam klienta in njegovo stisko. Po tretjem srečanju nagovoriva najino delo, najin dosednanji odnos. V kolikor eden od naju ne čuti, da bi lahko skupaj učinkovito delala, se proces zaključi in klienta usmerim drugam. V terapiji je klientova dobrobit ključna, tudi, če to predstavlja menjavo terapevta.