Malo terapije z veliko srca.

Kaj je psihoterapija?

Pogovor, ki zdravi.

Beseda psihoterapija izhaja iz starogrščine in pomeni zdravljenje duše. Gre za zdravljenje duševnih (čustvenih) težav s pomočjo govora in z drugimi psihološkimi tehnikami.

Psihoterapija je proces ustvarjanja varnega in zaupanja vrednega odnosa. Takšen odnos se ustvarja z namenom, da se odprejo osebne teme klienta in le ta preko stika, odnosa in dialoga, ki ga vzpostavi s terapevtom, predeluje svoje stiske, bolje spozna sebe, se prične zavedati možnosti, ki jih lahko izbere in za slednje ustvari prostor.

Pomembno je poudariti, da psihoterapija ni svetovanje, psihoterapevt nas ne bo zalagal z nasveti, kaj naj počnemo in na kakšen način. Lahko nudi nekaj psihoedukacije z namenom lažjega videnja in razumevanja klientove stiske. Glede na našo izpostavljeno težavo nas bo s točno določenimi vprašanji vodil da bomo sami prišli do bistva, izvora naše stiske.

Terapevtski odnos

Gre za poseben,  drugačen odnos, a se je potrebno zavedati, da ga nikakor ne moremo primerjati z odnosi, ki jih imamo z našimi prijatelji, katerim zaupamo naše težave. Terapevtsko okolje je varno in brez obsojanj. V tem odnosu se lahko sprostimo in odkrivamo naše kvalitete in iščemo ter krepimo vire svoje notranje moči.

Ravno odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi. Ustvarjamo nov, zdrav odnos. Tako se klient uči in uvidi, da so lahko odnosi zdravi, podporni. Terapevt pa nato klienta podpre, da to izkušnjo postopoma prenaša v ostale odnose.

Photo by Nik Shuliahin on Unsplash

Kdo na terapijo?

Psihoterapija je nanamenjena vsem. Od otroka do starostnika s številnimi in različnimi stiskami. Nekateri se lahko odločijo za obisk, ker doživljajo nepojasnjene simptome, nekateri pa pridejo že s stisko in si želijo razrešiti kakšen travmatičen dogodek, razrešiti odnose, se naučiti boljše komunikacije, spopadanja s stresom.

V svoji praksi se najpogosteje srečujem s temi izzivi:

-kompleksnimi travmami (kot so spolna zloraba, nasilje),

-psihosomatskimi težavami,

-pomanjkanjem samozavesti,

-težavami v partnerskih in drugih medosebnih odnosih,

-stesom in nezmožnostjo sporostitve,

-anksioznostjo (oz. tesnobo),

-depresijo,

-nespečnostjo,

-občutki osamljenosti in/ali praznine,

-postavitvijo sebe na zadnje mesto,

-željo po boljše spoznati sebe in izboljšati kvaliteto svojega življenja.