Malo terapije z veliko srca.

Čuječnost (angl. Mindfulness) je …

Raba izraza čuječnosti je postala prava modna muha, slišimo jo že skoraj na vsakem koraku. Toliko knjig, člankov, postov kateri nagovarjajo čuječnost. Ali zares vemo kaj ta izraz predstavlja?

Literatura navaja različne in številne opredelitve, vsem pa je skupno ne obsojajoče zavedanje in sprejemanje sedanjega trenutka, tukaj in zdaj. Je koncept, ki smo ga povzeli iz vzhodnega sveta vendar, če pogledamo globlje, vidimo njegovo prisotnost vse povsod, le pod drugim imenom.

Sedanji trenutek

Ko rečem sedanji trenutek mislim tukaj in zdaj, ne sekundo prej ali kasneje. Da bi si to lahko lažje predstavljali, zaprimo oči in usmerimo svojo pozornost na svoj dih. Opazujmo, kako zrak potuje skozi nosnice v telo, kako se trebuh napolni in skrči, kako topel zrak zapusti naše telo skozi nosnici. Dih je nekaj, kar je nenehno prisotno.

Ne obsojajoče zavedanje

Z ne obsojajočim zavedanjem pa ciljam na to, da pri opazovanju in zavedanju sedanjega trenutka, opaženemu ne dajemo nalepk kaj bi to lahko bilo, skušamo radovedno opazovati svoje dih, kot, da to počnemo prvič. Marsikdo, s polnim zavedanjem, bo to storil prvič. Ta radovednost je otroška radovednost, ko otrok prvič raziskuje svet.

Eric Berne to pojasni s primerom, ko oče in sin stojita v gozdu in otrok zasliši zvok ptice. Otrok ne  ve, da je to zvok petja ptice, vendar ga starš hitro nauči, da je to zvok siničke, tako slišanemu takoj nadane nalepko. Nalepke nadenemo vsemu, kar nas obdaja. Res je, da tako zavarujemo sebe, zmanjšamo strah pred neznanim, hkrati pa utišamo našo radovednost, zavedanje sveta tukaj in zdaj. Svet doživljamo le iz glave in ne tudi iz srca. Zakaj bi doživljali in opazovali stvari, če pa že vse poznamo? Zakaj bi se podajali in predajali neznanemu, če pa tam preti nevarnost in nas le bo prežemal strah?

Foto: @patricijasorsak

Se sprašuješ kako učinkuje?

Vse od kar urim svoj um radovednega, ne obsojajočega zavedanja sedanjega trenutka je moje življenje bolj polno, vsak posamezen trenutek ni in ne more biti enak prejšnjemu. Ko se ustavim in obrnem nazaj ter pogledam svoje življenje je čuječe bivanje veliko globlje vtisnjeno v moj spomin, pa ne samo v glavi (kognitivno), ampak tudi v mojem telesu, čustvovanju. Spominov pred tem, se veliko slabše spomnim, seveda bi lahko rekli, da je to zato, ker je minilo že toliko časa, vendar se niti moje telo ne spominja pomembnejših trenutkov, saj v tistih trenutkih ni bilo prisotno, ni bilo prisotno tukaj in zdaj ampak je bilo v preteklosti ali pa celo v prihodnosti.

Ko slišim, da je čuječnost sprostitvena tehnika se mi kar naježi koža. To je tako zmotno prepričanje. Občutek sproščenosti je lahko »stranski učinek« izvajanja vaj čuječnosti, nista pa to njen namen in cilj. Njen namen je zavedanje popolnoma vsega, kar v danem trenutku pride v naše polje zavedanja. Lahko pridemo v stik s težkimi vsebinami, čustvi. Ko sem sama v prvem tednu svojega tečaja čuječnosti pričenjala z izvajanjem vaj sem doživela neverjeten telesni odziv. Sredi vaje sem pričela neustavljivo jokati. Še danes ne vem kaj je bil povod za ta odziv, v tistem trenutku nisem zaznala nobenih misli, telesnih občutkov, samo solze, čutila pa sem, da so to bile solze žalosti. Kaj je vzrok za te solze ne vem in niti ni pomembno, kar je pomembno je to, da sem prišla v stik s staro, potlačeno žalostjo, ki je morala na plan, morala se je izživeti, ker tam in takrat zanjo ni dobila prostora.

Drugi učinek, ki je še bil zame pomemben je, da sem se naučila, si vzeti prostor zase. Bolj kot se zavedam in sprejemam svoje doživljanje in potrebe bolj skrbim zase. Skrb zase ne pomeni, da moraš vsak dan telovaditi, se družiti s prijatelji zvečer pa še poskrbeti, da bo tvoja koža sijoča in urejena, in se nato izčrpan od dneva sesuješ v posteljo. Skrb je v malenkostih. Sama sem pričela skrbeti zase, tako, da sem vsak dan izvedla vsaj eno kratko vajo čuječnosti, ko sem to ponotranjila in naredila prostor v svojem vsakdanu, sem nadaljeval tako, da vsak večer pred spanjem v 10 minutah poskrbim za svojo kožo na obrazu, ko bom še za to našla prostor v svojem življenju in ponotranjila ta ritual, bom nadgradila skrb zase s čim novim. Ko seštejem ves čas je to 30 minut mojega časa. Torej mi ostane vsak dan še 23,5h za spanje, hranjenje, delo, druženje, hobije, skratka karkoli kar me navdaja z življenjsko energijo. Zaradi teh malenkostnih stvari, v oziru do časa in velikih stvari v oziru, da skrbim zase, se počutim bolj samozavestno, bolj povezano sama s seboj, saj se pričenjam bolj zavedati kaj je tisto kar rabim in si želim, samozavest pa mi daje moč in energijo, da si to vzamem.